Imate 0 izdelke v vaši košarici
Ajurveda, prav tako kot znanost joge in drugi sistemi hinduizma, uči, da so dejanja povezana s karmo oziroma vzrokom in posledico. Nobene reakcije ali posledice ni brez predhodnega delovanja.
V tem sistemu ni Boga ali Satana, ki bi poskušala podrediti človeka ali preprečiti njegov napredek. V ajurvedi in jogi je človek soustvarjalec svoje usode. S svojo karmo oziroma dejanji, ki temeljijo na njegovi volji.
Starodavna hindujska in ajurvedska besedila ponujajo grafične in opisne razlage, zakaj se stvari dogajajo tako, kot se. Njihova razlaga temelji na vzroku in posledici, ne na muhavosti Boga ali delovanju zlobnih bitij.
Obsedenost je na primer v ajurvedi opisana kot ena izmed mnogih oblik norosti oziroma unmade. Po tradicionalnem ajurvedskem razumevanju se ne pojavi brez razloga ali zgolj zaradi delovanja neugodnih bitij. Povezujejo jo z različnimi vzroki, med drugim s posnemanjem različnih bitij, zanemarjanjem duhovnikov ali gurujev ter z negativnimi dejanji iz prejšnjih življenj, katerih posledice se lahko izrazijo v prihodnosti.
Vsako dejanje oziroma karma ima torej svoje posledice – pozitivne ali negativne, odvisno od narave naših dejanj.
Pri tem se dotaknemo tudi ajurvedskega razumevanja karmičnih vzrokov bolezni. Tradicionalna ajurveda in joga poznata različne metode, s katerimi naj bi bilo mogoče zmanjševati posledice negativne karme iz preteklosti ter vplivati na negativne samskare. To so težnje, lastnosti in karmični vtisi, ki se prenašajo oziroma ostajajo kot posledice preteklih dejanj.
V tem pogledu se karmičnih posledic ne obravnava ločeno od bolezni in trpljenja, temveč kot enega izmed možnih globljih vzrokov. Takšno razumevanje želi preseči zgolj začasno odpravljanje posledic ter se usmeriti tudi k temeljnim vzrokom.
V tradicionalni ajurvedi je karmično razumevanje vzroka bolezni sestavni del širšega svetovanja. Ajurvedski zdravnik oziroma terapevt ga lahko upošteva kot enega izmed vidikov razumevanja človekovega trpljenja.
Takšen pristop želi pojasniti, zakaj človek trpi na določen način in kateri bi lahko bili globlji vzroki nekaterih bolezni ter njihovih zapletov. Ti vzroki naj bi presegali običajne došične ali biološke dejavnike, povezane s prehrano, načinom življenja, starostjo in drugimi okoliščinami.
Stara ajurvedska klasika Charaka Samhita na primer pri vitiligu oziroma izgubi kožnega pigmenta navaja različne vzroke. Med njimi so žaljenje učiteljev in bogov, neprimerna dejanja, preteklo karmo ter uživanje nezdružljivih živil. Tudi unmada, ki jo lahko prevedemo kot norost oziroma hudo duševno motnjo, je v tradicionalnih besedilih povezana z različnimi karmičnimi in drugimi vzroki.
Podobno starodavna besedila karmo povezujejo tudi z nekaterimi posebnostmi nosečnosti, rojstva in telesnega razvoja. Težave, povezane z dvojčki, naj bi bile po nekaterih tradicionalnih razlagah posledica pretekle karme. Prav tako pa naj bi bile s karmičnimi dejavniki povezane določene telesne značilnosti in prirojene oziroma genetske nepravilnosti.
V tem kontekstu se omenjajo tudi radžastične in tamastične samskare – nemirne, stresne, težke ali temne težnje, ki naj bi vplivale na razvoj zarodka.
Duhovne terapije, namenjene očiščenju oziroma popravljanju posledic preteklih dejanj, so bile prav tako del tradicionalnega ajurvedskega pristopa.
Pri nekaterih boleznih so starodavna besedila priporočala različne oblike obredov, daritev, molitev in drugih duhovnih praks. Za epilepsijo so na primer opisane daritve sladkanega riža in gheeja, skupaj z različnimi darovi.
V klasičnih ajurvedskih in astroloških (Djotiš) besedilih najdemo številne opise karmičnih vzrokov oziroma nidanas, pa tudi različna duhovna sredstva, namenjena odpravljanju oziroma blaženju teh vzrokov.
Ob tem Charaka opozarja, da so bolezni, ki izvirajo iz karmičnih vzrokov, pogosto bolj zapletene za zdravljenje.
Vse to je mogoče razumeti kot pogled, po katerem so določene življenjske okoliščine in bolezni posledica preteklih dejanj. Takšno razumevanje lahko človeku pomaga iskati globlji vzrok bolezni in razmišljati o njenem odpravljanju tudi na bolj subtilni, karmični ravni. Ne le na fizični ravni, na kateri se bolezen izraža.
V starodavnih ajurvedskih besedilih obstajajo tudi druge klasifikacije in pristopi, ki so danes pogosto prezrti. Sodobna ajurveda se je namreč na mnogih področjih približala biomedicinskemu modelu, zaradi česar so nekateri izvorni vidiki tradicionalnega sistema ostali v ozadju.
Ajurveda je tradicionalno obsegala osem vej. Ena izmed njih je bila Bhuta Vidya, ki se je ukvarjala z duševnimi in vedenjskimi motnjami ter njihovimi tradicionalnimi razlagami. Danes jo pogosto primerjajo oziroma nadomeščajo s področjem psihiatrije, pri čemer se izvorne razlage bolezni lahko skoraj v celoti zanemarijo.
Tradicionalni ajurvedski sistem starodavnih rišijev je uporabljal tudi vedsko astrologijo oziroma Djotiš kot pomemben del širšega razumevanja človeka, bolezni in karme. Djotiš je bil tako povezan tudi z razumevanjem karmičnih vzrokov in z duhovnim pristopom k zdravljenju.
Čista oziroma tradicionalna ajurveda si prizadeva ponovno vključiti nekatere od teh »izgubljenih« oziroma prezrtih vidikov ter jih povezati v celosten pristop k človeku.
Pri tem ne gre le za splošno razumevanje karme, temveč tudi za upoštevanje različnih posebnosti, opisanih v klasičnih besedilih. Med drugim tudi nauka o sanjah, znamenjih in drugih tradicionalnih načinih razumevanja človekovega življenja.
Danes, ko ponovno povezujemo jogo in ajurvedo, ki sta ju razvijali sorodni tradiciji in isti modreci, se zavest o karmičnih posledicah ponovno krepi. Kljub temu ta vidik še vedno večinoma ostaja prisoten predvsem v jogijsko-ajurvedskih krogih, medtem ko je v širšem dojemanju ajurveda pogosto predstavljena predvsem kot sistem masaž, prehrane in dobrega počutja.
Zavedanje karmičnega vidika pomeni tudi vračanje k duhovnim koreninam ajurvede in k bolj celostnemu oziroma ekološkemu razmišljanju.
S tem lahko ponovno odpiramo prostor za tradicionalne vidike ajurvede, ki so bili skozi čas pogosto prezrti. Predvsem za razumevanje vzrokov, posledic in karmičnih vzorcev ter za načine, kako se z njimi tradicionalno dela.
Ajurveda v svojem izvornem kontekstu tako ni bila razumljena zgolj kot sistem za odpravljanje telesnih simptomov, temveč kot celostna znanost o človeku, njegovem telesu, umu, načinu življenja in duhovnem razvoju.
